Ko sem prenavljala stanovanje, sem največ časa posvetila izbiri barv sten in pohištva. A šele, ko sem se vselila, sem ugotovila, da nekaj manjka – toplina. Prostori so bili svetli, a delovali so hladno in prazno. Takrat mi je prijateljica predlagala plise zavese.

Najprej sem bila skeptična. Zdelo se mi je, da so plise zavese preveč moderne za moj slog, ki je bil mešanica klasičnega in naravnega. A ko sem jih videla v živo, sem se zaljubila. Bile so nežne, zračne in elegantne, ravno prav preproste, da se prilegajo vsakemu prostoru. Izbrala sem tople bež odtenke za dnevno sobo in nežno sive za spalnico – barve, ki pustijo svetlobi, da diha.

Ko so jih monterji namestili, je bilo, kot bi se prostor preobrazil. Svetloba je postala mehkejša, stene so zaživele, prostor pa je dobil občutek miru. Plise zavese so ustvarile prijetno ravnovesje med zasebnostjo in svetlobo – ni pretemno, ni preveč svetlo, samo prijetno.

Zdaj jih uporabljam vsak dan. Zjutraj jih dvignem, da me prebudi sonce, popoldne jih spustim do polovice, da se zaščitim pred vročino, zvečer pa jih spustim do konca in uživam v tišini svojega doma. Plise zavese so me naučile, da majhne stvari v prostoru naredijo največjo razliko.

Kar me je najbolj presenetilo, je njihova funkcionalnost. So enostavne za vzdrževanje, hitro jih očistiš in delujejo brezhibno. Po mesecih uporabe so še vedno videti kot nove. Poleg estetike so prinesle tudi občutek domačnosti, ki ga prej nisem imela.

Vsakič, ko pride kdo na obisk, slišim enak komentar: ‘Kako prijetno svetlobo imaš!’ In vedno se nasmehnem, ker vem, da so za to zaslužene prav plise zavese.

Danes si svojega doma brez njih ne predstavljam več. Plise zavese so postale moj vsakdanji ritual – nežna meja med zunanjim svetom in mojim osebnim prostorom miru. In točno to sem si želela: preprost dom, ki diha s svetlobo.…

Če sem čisto iskren, sem bil do pojma energijska terapija vedno precej zadržan. O temu sem namreč imel mnenje, da to niti približno ne mora delovati, oziroma pomagati, saj so se mi zdele takšne metode kot nekaj iz pravljic. Zaradi tega mojega mnenja pa se nisem želel nikoli spraviti v kakšno debato, kajti moje mnenje najbrž ljudem ne bi bilo všeč. To je bilo zame pač nekaj čisto abstraktnega. A potem sem se pogovarjal s sodelavko, ki mi je povedala svojo izkušnjo in to mi je dalo misliti. 

Povedala mi je, da je bila dlje časa pod velikim stresom. Ni šlo za kakšno bolezen, ampak za stalno napetost, utrujenost in občutek, da je nenehno na robu, kot da bi se ji lahko v trenutku zmešalo, oziroma bi ji začeli živci delati 100 na uro. Klasični načini sprostitve pa ji pri tem niso več pomagali, ter ji je zato prijateljica predlagala ravno to energijsko terapijo. O tem pa je bila tako kot jaz, na začetku precej skeptična, oziroma kar prepričana, da energijska terapija ne bo pomagala. Ampak ker ni videla druge rešitve, se je na koncu le odločila za to vrsto zdravljenja, oziroma za to terapijo.

Razložila pa mi je, da energijska terapija zadnjo ni bila čudežna rešitev, ampak prostor, kjer se je prvič po dolgem času res ustavila. Ležala je, dihala in se osredotočala nase. Po terapiji ni rekla, da je vse izginilo, ampak da se je počutila lažje, bolj umirjeno in bolj povezana sama s sabo. In ravno ta realen opis me je čisto presenetil. Prvič sem od nekoga, kateremu zaupam, ter je imel dejanske težave, slišal, da je energijska terapija na nek način pomagala. Zaradi tega sem prav spremenil svoje mnenje o temu, saj sem videl, da ni tako abstraktno, kot se mi je na prvi pogled zdelo. Več informacij o pristopih in poteku takšnih terapij najdete tudi na spletni strani www.namili.se, kjer so jasno razložene osnovne usmeritve ter poudarjen pomen umiritve. …

Ko smo prenavljali stanovanje, sem največ pozornosti posvetila večjim kosom – kavču, mizi, svetilom. Hodnik sem pustila za konec, saj se mi je zdel najmanj pomemben. Bil je ozek in dolg, brez naravne svetlobe, skoraj neopazen. A ko je bilo vse drugo končano, sem vsak dan, ko sem prišla domov, začutila, da nekaj manjka. Na tla ni bilo prijetno stopiti, zven korakov pa je odmeval po celi hiši. Takrat sem se prvič resno začela zanimati za tekači.

Nisem želela ničesar preveč vpadljivega, a tudi ne dolgočasnega. Hodnik je bil hladen in preprost, zato sem iskala nekaj, kar bi prineslo toplino. Po nekaj neuspešnih poskusih z naročili prek spleta sem končno našla tekači, ki mi je bil pisan na kožo. V toplih peščenih tonih, z drobnim vzorcem, ki ni kričal, a je dal prostoru značaj. Ko sem ga prvič položila na tla, je hodnik kar oživel. Zvok korakov je postal mehkejši, prostor je postal bolj prijeten.

Zdaj, ko vstopim v stanovanje, me tekač pričaka kot prvi pozdrav. Umazanija s čevljev se ujame vanj, stopala imajo mehek oprijem, prostor pa je postal bolj povezan z ostalimi sobami. Tudi gostje ga pogosto opazijo in vprašajo, kje sem ga kupila. Ne bi si mislila, da bodo prav tekači, tisti skromni kos preproge, postali eden mojih najljubših delov doma.

Poleg vsega praktičnega pa mi pomeni še nekaj – opomin, da se toplina doma ne skriva vedno v velikih stvareh. Včasih jo najdemo v drobnih odločitvah, kot so tekači, ki prostor spremenijo v nekaj bolj domačega, toplega in osebnega.

Odkar imamo tekače v hodniku, opažam tudi, kako se je spremenila dinamika gibanja po stanovanju. Otroci ne drsijo več po gladkih tleh, maček si je izbral kotiček na robu preproge, kjer zdaj redno poležava, meni pa ni več nerodno hoditi bosa, tudi ko pridejo obiski. Ta majhen kos tekstila je na koncu povezal vse: prostor, gibanje, navade in celo družinske trenutke, ki jih prej sploh nisem opazila.…

Dolgo časa sem jemal žaluzije in druge vrste senčil kot nekaj samoumevnega. To smo namreč vedno imeli doma na oknih, ter se zato nisem nikoli posebej osredotočil na njih. A ko sem se preselil na svoje, sem šele razumel, da to ni nekaj samoumevnega, ter je še kako uporabno. Hitro sem videl, da brez senčil praktično ne gre.

Težave so se namreč začele že tisto prvo poletje. Zunaj je bilo močno sonce, katero mi je sijalo direktno skozi okna. Ker nisem imel nobenih žaluzij, zaves ali rolet, nisem moral narediti ničesar, da bi si zasenčil okna. To je ustvarilo dva problema. Sprva me je sonce ob določenih urah kar slepilo, nato pa je prav tako postalo zelo vroče, tudi znotraj stanovanja.

Zaradi tega sem se začel zanimati za notranje žaluzije. Te so mi bile še najbolj všeč, kajti prinesle so kar nekaj praktičnih lastnosti. Sprva me je navdušilo to, da je mogoče notranje žaluzije za učinkovito senčenje prostorov rotirati. Na ta način lahko res nadzoruješ, koliko svetlobe bi rad imel v prostorih, poleg tega pa lahko tudi nadzoruješ, kam se ta odbija. V kolikor namreč žaluzije obrneš navzgor, se vsa svetloba odbije navzgor. Na ta način je v prostorih mogoče imeti še vedno naravno svetlobo, vendar ta ne slepi pogleda.

Prav tako se jih lahko dviguje in spušča, tako da si lahko prilagodiš tudi to. Zaradi tega so me notranje žaluzije čisto prevzele in sem opravil nakup. Doma sem jih nato še namestil, kar pa tudi ni bilo težko. Sedaj pa vidim, da je življenje v stanovanju brez senčil, oziroma žaluzij praktično nemogoče. Na ta način lahko namreč zagotoviš, da se ti stanovanje ne pregreva ob vročem poletnem vremenu. Prihranil sem tudi nekaj denarja, ker nisem rabil več toliko kuriti klime. Ta mi je prej konstantno delala, ter porabila kar nekaj elektrike in posledično denarja.…

V manjših lokalnih skupnostih so športna društva pogosto odvisna od lastne iznajdljivosti, sodelovanja z občino in pomoči okoliških podjetij. Prav poseben primer solidarnosti se je nedavno zgodil v našem kraju, kjer je športno društvo skoraj ostalo brez nogometne tekme, ker jim je odpovedala kosilnica, ki je nujna za pripravo igrišča. Rešitev je prišla iz komunalnega podjetja, ki je društvu posodilo svojo kosilnico in tako omogočilo, da je zelenica pravočasno zasijala v vsej lepoti.

Težava se je pojavila tik pred koncem tedna, ko je bilo igrišče potrebno pripraviti za pomembno nedeljsko tekmo. Društvena kosilnica, ki je sicer bila redno vzdrževana, je v garaži obstala zaradi okvare motorja. Člani društva so se znašli v zagati, saj je bila košnja nujna. Rešitev so našli s telefonskim klicem na komunalno podjetje, ki skrbi za vzdrževanje javnih površin. Po kratkem pogovoru so se tam odzvali pozitivno in brez oklevanja priskočili na pomoč. Že v naslednjem trenutku je bila njihova profesionalna kosilnica na poti proti nogometnemu igrišču. Še isti dan so se prostovoljci lotili dela in travnata površina je bila do večera urejena po vseh standardih. Dogodek je bil tudi lepa priložnost za razmislek o pomembnosti vzdrževanja športnih površin. Dobro pokošena in urejena trava ni le estetskega pomena, temveč ključna za varno igro, saj preprečuje zdrse, poškodbe in omogoča enakomerne pogoje za vse igralce. Člani športnega društva so se javno zahvalili komunalnemu podjetju, saj če ne bi bilo njihove pomoči, bi morali tekmo odpovedati ali prestaviti. Takšna gesta kaže na pomen sodelovanja v lokalnem okolju, kjer se ljudje med seboj podpirajo in si pomagajo, ko je to najbolj potrebno.

Na koncu se je tekma odvijala po načrtih, igrišče je bilo odlično pripravljeno, navijači pa so z veseljem spremljali srečanje. Zgodba, da je tekmo rešila sposojena kosilnica, se je hitro razširila med krajani in postala simbol sodelovanja in solidarnosti.…

Vsakič, ko se s fantom pogovarjava nekaj glede njegove glasbene skupine, se velikokrat tudi pogovarjava o promociji koncertov. Promocija koncertov se dandanes več ali manj spelje skozi socialna omrežja, ampak vseeno se mi zdi, da je potrebno ljudi privlačiti tudi na drugačen način. Enkrat so si fantje izmislili, da bodo naredili tudi letake. Letaki so se mi zdeli res odlična ideja, saj bodo pritegnili tudi ljudi, ki socialnih omrežij nimajo.

Če dobro pomislimo, je res zelo veliko ljudi, ki socialnih omrežij nimajo in iščejo letake za to, da vidijo, kaj se sploh dogaja v okolici. Ravno zato sem si želela nekako pomagati fantom in narediti res zelo dober letak. kakovostni letaki za promocijo koncertov, ki smo jih na koncu naredili, so bili res zelo lepi in definitivno so pritegnili veliko pozornosti. Moram priznati, da je bil ta koncert, ki smo ga promovirali, res ena izmed bolj polnih in res je prišlo zelo veliko ljudi. Sama sem bila res zelo vesela, da so se fantje spravili v to smer in da so bili letaki res tako uspešni. Letake, ki so seveda še ostali po tablah, smo jih na koncu tudi pobrali in jih obdržali za spomin. To bomo definitivno še kdaj ponovili in letaki, ki so dandanes res še vedno zelo aktivna zadeva in ne smejo biti pozabljeni. Letaki se lahko dandanes obesijo res čisto povsod. Lahko jih damo tako na drevesa kot tudi na oglasne deske in pa tudi po stavbah. Vsaka stavba, ki je seveda javna stavba, bi skorajda morala imeti oglasno desko in tja lahko seveda damo tudi svoj letak. Sama sem zelo ponosna na fante in definitivno jim bom še naprej predlagala takšne stvari. Koncert je bil res eden izmed najlepših do sedaj. Fantje so se res zelo lepo potrudili in naredili zelo dober koncert. Res se je videlo, da so dosti časa vadili in da so zadevo vzeli resno.

Za najboljši učinek pri tisku letakov priporočam jasen naslov, datum in lokacijo, kontrastne barve, čitljive pisave, močan poziv k akciji ter prepoznaven vizual. Razmislite tudi o kakovostnem papirju in formatu, nato pa načrtujte distribucijo: oglasne deske, lokali, knjižnice, glasbene trgovine in območja z veliko peš prometa. Tako bodo letaki odlično dopolnili promocijo na družbenih omrežjih in pomagali zapolniti dvorano.…

V arhitekturi imajo kovane ograje posebno mesto. Že stoletja krasijo dvorce, vile in mestne palače, danes pa svojo prepoznavnost ohranjajo kot eden najprestižnejših elementov zunanje podobe doma. Čeprav so ograje lahko izdelane iz številnih materialov, izstopajo zaradi posebnega videza, ročne izdelave in izjemne trpežnosti.

V sodobnem času postajajo te ročno izdelane kovane ograje po meri pravi statusni simbol, ki kaže na prefinjen okus lastnika in poudarja vrednost njegovega doma. Eden glavnih razlogov, zakaj so povezane s prestižem, je njihova ročna izdelava. Vsak element je oblikovan posebej, kar pomeni, da ni dveh popolnoma enakih ograj. Izdelovalci uporabljajo tradicionalne tehnike kovanja, ki zahtevajo znanje, natančnost in umetniški občutek. Takšno delo je časovno zelo zahtevno, zato so kovane ograje pogosto dražje. Prav ta ekskluzivnost jih uvršča med izdelke, ki izražajo unikatnost ter osebni slog lastnika. Zato so kovane ograje cenjene tudi zaradi svoje dolgoživosti. Kovano železo je izjemno močno, odpornejše na vremenske vplive in mehanske poškodbe. Ograja, izdelana iz kvalitetno obdelane kovine, lahko zdrži več desetletij brez večjih popravil. Ta trajnost pomeni, da lastnik investira v izdelek, ki bo služil zelo dolgo. Pomemben dejavnik prestiža je tudi estetska vrednost kovanih ograj. Njihove oblike so lahko izjemno razkošne, vse od klasičnih spiral in cvetličnih motivov do sodobnih, minimalističnih vzorcev. Tako vsakemu objektu dodajo eleganco in prefinjenost, zaradi česar so priljubljene pri lastnikih vil, modernih hiš in poslovnih stavb. Pogosto so postavljene že ob vhodu na posest, kjer služijo kot prva vizitka doma in prav ta prvi vtis lahko veliko pove o statusu stanovalcev. Poleg videza pa zagotavljajo tudi visoko stopnjo varnosti. Trda kovina in možnost izdelave visokih ali zaprtih konstrukcij pomenita dodatno zaščito pred nezaželenimi obiskovalci. Tako ograja ni le dekorativni element, temveč tudi varnostna rešitev, ki povečuje vrednost nepremičnine, ki jo ograjuje.

Danes kovane ograje združujejo umetnost, tradicijo, funkcionalnost in razkošje, zato ne preseneča, da so še danes močan simbol prestiža in bogastva.…

Včasih se zdi, da je v svetu hitrih sporočil, emotikonov in neštetih aplikacij, nekaj tako preprostega, kot so osebni telegrami ob rojstvu otroka, povsem pozabljeno. A meni so telegrami še vedno nekaj posebnega. Spominjajo me na čase, ko so ljudje res pazili na to, kaj napišejo, saj je vsak znak nekaj stal, vsaka beseda pa imela svojo težo.

Pred nekaj leti sem prvič poslala telegram ob rojstvu otroka. Nisem si mislila, da bom s tem naredila tak vtis. Mlada mamica mi je kasneje povedala, da je bil to edini telegram, ki ga je prejela in da ji je prav ta najbolj segel do srca. Nekaj v tem, da poštar osebno prinese list papirja, na katerem piše nekaj iskrenega, toplega, je preprosto ganljivo.

Od takrat sem poslala še kar nekaj telegramov – ob porokah, rojstnih dnevih, celo ob upokojitvi sodelavke. Vedno z izbranimi besedami, brez nepotrebnih dodatkov, le s tistim, kar resnično šteje. In odzivi? Vedno pozitivni, presenečeni, celo ganjeni.

Zdi se mi, da telegrami niso samo nostalgični spomin, ampak tudi majhna gesta pozornosti, ki izstopa prav zato, ker je tako redka. V svetu, kjer prevladuje hitrost, je počasen in premišljen način komuniciranja postal znak posebne skrbi.

Telegram ni le sporočilo. Je občutek. Je trenutek, ko nekdo ve, da si mislil nanj, drugače, bolj osebno, bolj srčno. In to je nekaj, kar bom ohranila tudi v prihodnje.

Zadnjič sem telegram poslala prijateljici, ki se je preselila v nov dom. Namesto klasičnega darila sem želela nekaj drugačnega, nekaj, kar bo ostalo. Ko ga je prejela, me je poklicala solzna in presenečena. Rekla je, da je v množici škatel, pohištva in selitvenih skrbi ravno telegram prinesel tisti občutek topline in domačnosti. To je moč, ki jo imajo telegrami – čeprav kratki, nosijo s seboj neko spoštovanje, težo in lepoto jezika, ki v vsakdanji komunikaciji pogosto umanjka. Zame so postali simbol pozornosti in lep način, kako se dotakniti nekoga na poseben način.…

V številnih mestih in naseljih se stanovalci blokov soočajo s podobno težavo. Kam in kako varno parkirati svoj avtomobil. Čeprav parkirišča pogosto zagotavljajo dovolj prostora, pa vozila ostajajo izpostavljena vremenskim vplivom.

Prav tu se kot odlična rešitev pokažejo nadstreški za avto, ki postajajo vse bolj priljubljeni med stanovalci stanovanjskih blokov. Sonce, dež, sneg, toča in veter močno vplivajo na stanje avtomobila. Dolgotrajna izpostavljenost sončnim žarkom lahko poškoduje barvo in notranjost, zmrzal pozimi pa povzroči veliko jutranjih težav z odmrzovanjem stekel. Tako pa nadstreški za avto nudijo preprosto zaščito. Praktičnost je še en razlog, zakaj so nadstreški za avto tako priljubljeni. Stanovalcem ni treba vsakodnevno čistiti snega s strehe vozila ali odstranjevati debele plasti ledu s stekel. V poletnih dneh pa avto ne bo pregret, kar pomeni, da se voznik izogne vročemu sedežu in volanu. Vse to prihrani čas in energijo ter poskrbi za večje udobje v vožnji. So pa tudi nadstreški za avto cenovno dostopnejša alternativa garažam. Medtem ko je gradnja garaže zahtevna in draga, je nadstrešek mogoče postaviti sorazmerno hitro in brez večjih gradbenih posegov. Poleg tega so na voljo različni modeli in materiali. Tako se lahko prilagodijo okolici in celo prispevajo k lepšemu videzu samega parkirišča. Za stanovalce blokovskih naselij je pomembno tudi, da nadstreški za avto omogočajo boljšo organizacijo parkirnih mest. Jasno označena parkirna mesta z nadstreški preprečujejo zmedo in zagotavljajo, da ima vsak svoje mesto. To zmanjšuje konflikte med sosedi in prispeva k boljšim odnosom v skupnosti.

Vse več stanovanjskih sosesk se zato odloča za skupne investicije v takšne nadstreške. Ti celo povečajo vrednost celotnega naselja, saj dajejo urejen videz in praktično rešitev za vse prebivalce. Poleg tega pa stanovalci cenijo občutek, da je njihov jekleni konjiček na varnem pred vremenskimi nevšečnostmi in združujejo zaščito ter praktičnost. Zato ni presenetljivo, da postajajo vedno pogostejši spremljevalci stanovanjskih blokov. Več informacij: nadstresek-za-avto.si.…

Ko sem bila še otrok, me je mama peljala na konjeniški tabor. Moram priznati, da na začetku nisem bila zadovoljna s to odločitvijo. Kajti začele so se počitnice in želela sem si mira. Tako je mama rekla, da bom uživala. Ko sva se peljali proti konjušnici, sem že videla, kako sproščeno se konji pasejo zunaj. Ta prvi pogled na konje, mi je bil lep. Ko sva parkirali avto in šli v konjušnico, me je bilo malo strah. Bila sem majna. Tam naju je sprejel oskrbnik in od takrat naprej obužujem konje. 

To je bil moj prvi tabor in konji so postali del mojega življenja

Ko sem zaključila s taborom, sem vedela, da bom konjušnico redno obiskovala. Konji so mi prirasli k srcu in nikakor si nisem predstavljala, da je sedaj to konec in da konjev ne bom več videla. Tako sem vsaki vikend preživela v konjušnici. Bila sem že tako domača, da sem začela pomagati. Tako sem hranila in čistila konje. Resnično sem se povezala in prišel je trenutek, ko je moja mama dobila priložnost, da bi lahko kupila konja. Ko sem to slišala, sem se pogovarjala še samo to. Kako lepo bi bilo, če bi imela svojega konja. V konjušnici so bili različni konji in točno sem vedela, katerega bi lahko kupila. Tako sem vsak dan hodila k njemu in na koncu se je mama le odločila, da mi ga bo kupila. To je bil moj najlepši dan v življenju, ko sem postala lastnica konja. Ne znam vam opisati, kako je to lep občutek. Konji so res prekrasna bitja, ko jih enkrat vzljubiš ne moreš več brez njih. 

Danes imam 20 let in še vedno imam svojega konja. Konji so postali del mojega življenja in za nič na svetu se ne bi tega odrekla. Preveč mi je lepo, kjati konji ti dajo neko mirnost, ki jo najdem samo pri njih. …